sreda, 26. februar 2014

Svetinja

Iz sosednjega prostora je slišal ženske, ki so glasno molile ob krsti rajne. Rahlo se je sklonil, odprl dotrajana vratca zidanega štedilnika in naložil nekaj polen. Potem se je zravnal, si popravil kravato. Začudil se je, kako nizek da je strop in stopil skozi obokana vrata v februarski dan. Okrog vogala je udarila burja in mu v močnem sunku butnila v obraz. Ni se menil za suh mraz, ki ga je nosila s seboj. Še hvaležen mu je bil. Z olajšanjem je spoznal, da hladi žgočo bolečino, ki mu je plala pod prsnico. Pomežiknil je ob jarki svetlobi opoldanskega sonca in se namenil preko dvorišča. Na robu strmine je obstal. Zazrl se je daleč nazaj, v mislih se mu je začel odvijati kolut starega filma. Nekateri prizori so bili delno zabrisani, drugi barviti, še vedno zelo živi. Tak je bil tudi tisti prvi, od takrat, ko je ves prestrašen prišel k noni in potem leta ostal pri njej.

Nona

Z napol odprtimi očmi se je zazrl v majhno okno, prekrito z debelimi izvezenimi zavesami, izza katerih je kukalo zahajajoče sonce in barvalo rdeče proge na nasprotni steni. Njegov pogled je iskal naprej, zdrsnil je pod temno rjave tramove in se ujel v drobne luknjice črvivih, že dolgo dotrajanih desk. Za nekaj dolgih trenutkov je nepremično zrl v razpelo, viseče v kotu nad posteljo. Vse mu je bilo tuje, kljub poletju ga je mrazilo. Čutil je, kako samota pritiska nanj iz belo prepleskanih zidov in zaprtih vrat. Postalo ga je strah. Zaprl je oči in glasno zajokal.
Skoraj v hipu je v izbo pritekla drobna, v črnino oblečena ženica. Z rokama je segla k glavi in si popravila nazaj zavezano ruto. Dečka je dvignila k sebi, nežno se mu je nasmehnila in mu potiho prigovarjala:
-Nikar ne jokaj, Marjan! Vem, ne poznaš me, zato ti je hudo. Sem nona Pepina in rada te imam.
Iz žepa zakrpanega predpasnika je vzela robec in mu popivnala od solz razmočena lica. Otrok se je počasi umiril. Molče je začel brskati po spominu na zadnje ure, ko so se dogodki prehitevali in se v neredu valili drug čez drugega.
Tako slabo se je počutil zjutraj, oblečen v nedeljsko obleko, v modrih hlačah, zlikanih na črto, in beli srajci. Na prečo počesane lase mu je mama ukrotila s pomočjo mokrega glavnika.
Potem tisti mamin poljub na čelo, tik preden sta z očetom odšla. Tako nenavadno obnašanje, navadno ga ni poljubljala. Medtem ko sta šla proti avtobusni postaji, se je nekajkrat ozrl. Stala je ob robu dvorišča in jima mahala. Zdelo se mu je, da vidi solze, ki ji polzijo po licih.
V prenatrpanem avtobusu je bilo zatohlo, kiselkast vonj prepotenih teles se je mešal z naftnimi hlapi, ki so se širili iz podvozja, kjer je kašljal stari motor. To in poskakovanje čez luknje na slabi cesti je prineslo še dodatno težavo. Postalo mu je neznosno slabo. Bruhal je v vrečko, ki mu jo je oče držal pred usta.
Ves bled in izmučen si je oddahnil šele, ko sta izstopila na samotni postaji sredi koruznih polj. Globoko je vdihnil in pogumno zakorakal po kolovozu, ki se je začel strmo dvigati v pobočje. Nekaj časa sta hodila vštric, nakar je začel zaostajati. V senci pod mogočnim hrastom sta se za nekaj trenutkov ustavila.
-Marjan, kaj je? Ne moreš več, si truden?
-Ne, ne vem, prehitro hodiš.
-Moram, mudi se nama. Še danes se morem vrniti.
-Potem me res pustiš pri noni? je vprašal otrok z rahlim upanjem v glasu.
- Ja, ostaneš. Lepo bo poskrbela zate. Ne bo ti hudega. Na kmetiji ima veliko živali in potok teče tik ob hiši. Lahko si narediš mlinček.
-Dobro, saj ostanem, se je vdal mali. Solze pa so kar padale za beli ovratnik srajce.
Pot sta nadaljevala molče. Čez nekaj časa ga je oče dvignil v naročje, da bi laže pospešil korak.
Sedaj je bil tu, na kmetiji, sredi vinogradov, visoko na pobočju hriba. Pri noni, ki je ni poznal. Vedel je le, da je ona mama njegovega očeta. Ob dotiku njenih rok je začutil, kako ga ima rada.
Lepo sva se imela tukaj zgoraj, nona, se je sam pri sebi nasmehnil. Najin mir so sem ter tja zmotili redki mimoidoči, obiskov skoraj nisva imela. Potem tista brzojavka, ki je prinesla novico o Alenki. Prizadela me je in strah me je bilo. Verjetno sem bil ljubosumen na dojenčico, ki je zasedla moje mesto v maminem naročju. Ti se nisi zmedla. Kako lepo si me znala potolažit in mi s tem pokazala, da sem ljubljen.

se nadaljuje ...

8 komentarjev:

  1. Vou Lea, glej da me obvestiš, kdaj bo nadaljevanje.
    Lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kloti, tako sem te vesela, tu na mojem lepem, a tako samotnem blogu :)
    Obljubim, da te obvestim :) Morda že nocoj (vsaj upam).

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. tudi jaz že hitim v nadaljevanje
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  4. Tetica, kar, vesela sem te :)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  5. Lea, pa sem vendar prebrala! Imela sem odprto nekaj dni!
    Mila in nežna zgodba - take pišeš ti! <3

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala, Ana :)

    zato, da si brala in za komentar :)

    za to zgodbo mislim, da je moja najboljša. Bolje bi sicer bilo, če bi bila objavljena v enem kosu, a kdo bi se lotil tako dolgega branja na spletu. <3

    OdgovoriIzbriši
  7. Ne vem, če je najboljša, Lea (bom kar verjela tvojemu občutku!), sem pa prebrala že veliko lepega izpod tvojih prstov!
    In še vedno se spominjam vtisa ob branju tvojih prvih, ki sem jih opazila na Ediju! Ona ... Lepe!
    Sicer imaš pa dar za pisanje zgodovinsko obarvanih zgodb!

    Hvala, ker daš link na FB, sicer ne bi opazila! Tako pa vsaj včasih opazim!

    papa

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Kaj vem, Ana :)

      Morda je meni najljubša.
      Link na fb mi ni težko dati :), morda, čez čas dam še katerega za nazaj. Tudi k tebi na nov blog pridem najlažje prek linka.

      Imam še nekaj zgodb, a sem zelo neredna in jih težko najdem. Bom še katero objavila.

      Izbriši