četrtek, 27. februar 2014

Svetinja 2

Alenka

Pepina in Marjan sta že od zgodnjega jutra nabirala hruške. Ona visoko na lestvi, on spodaj v senci starega drevesa. Otrok je kar žarel, nona ga je vedno znova hvalila:
-Marjan, kako si priden. Kaj bi jaz brez tebe? Ti mi vedno pomagaš.
Pripekajoče sonce je kukalo skozi redko krošnjo. Dodobra razgret zrak je bil nabit z vonjem po frmatinkah. Ose so sitno brenčale in v rojih sedale na ranjene plodove.
Obiralcema je bilo vroče, bila sta vse bolj trudna, komaj sta čakala, da med žaganje neutrudnih škržatov zadoni glas zvona, ki vaščanom oznani, da je čas za molitev, kosilo in kratek počitek v senci hladnih lip.
Ženica je sestopila z lestve, si podzavestno popravila ruto in se obrnila k dečku:
-Poldan zvoni, čas bo, da greva nekaj pojest.
Dvignila je dve polni košari in ju v istem trenutku odložila. Z desnico si je zastrla oči in se nepremično zazrla na stezo, ki je vijugala čez strmino. Globoko spodaj je videla pismonošo Jošta, kako z velikimi koraki hiti proti njeni hiši. Buh dej, da je šlo posreči, si je komaj slišno zamrmrala.
Moški se je naglo bližal. Ves zadihan je obstal pri njiju v senci:
-Buh dej, letos so hruške bogato obrodile.
Iz žepa je potegnil velik robec in si začel otirati pot z zardelega obraza.
-Buh dej, Jošt! Upam, da prinašaš dobro novico.
-Telegram imam zate.
-Stopiva v hišo. Notri je hladneje. Pa en štamperli ti nalijem, ko si tako pregret.
Skupaj so stopili proti dvorišču. Jošt se je obrnil k malemu, nežno ga je počohal po glavi in ga tako, mimogrede, vprašal:
-Kako, Marjan? Si kaj priden?
-Ja, je otrok izdavil v veliki zadregi.
Pepina je stopila k oknu, nataknila si je debela očala in zlogovaje brala. Obraz se ji je zjasnil, na ustih ji je zaigral nasmeh. Potem so ji zatrepetale ustnice, iz oči se ji je ulilo. Jokala in smejala se je obenem, ko je zajecljala:
-Hvala Bogu! Naši so kupli punčko, Alenko. Hvala Bogu, samo, da je šlo po sreči. Jošt, zdaj lahko nazdraviva naši Alenki. Marjan, si slišal? Sestro si dobil. Si kaj vesel? je klepetala, medtem ko je s tresočo roko nalivala žganje.
Mali je nekaj časa molčal, nato se je prisilil reči:
-Ja.
Čudno mu je bilo, kot da je nekdo drug, ki ga deklica ne briga. Ni bil ne žalosten in ne vesel.
Popoldne sta se lotila prebiranja hrušk. Zdrave so bili namenjene prodaji, ranjene predelavi v marmelado, tiste najslabše so bile za žganjekuho. Ženska je ves čas brbljala o tem in onem. Mali je bil nenavadno molčeč, na vprašanja je kratko odgovarjal.
Pod večer sta odpeljala najboljše sadje, ki ni smelo biti prezrelo, k staremu Lojzu, da ga skupaj s svojim zjutraj odpelje v kmetijsko zadrugo.
Zvečer, preden sta legla, sta kleče pomolila.
Mali je legel na bok in vprašal:
-Nona, kaj veš, kje bo spala Alenka?
Nedolžno vprašanje je dalo slutiti, kaj se dogaja za komaj zaznavnim nasmehom, ki je poskušal prekriti drobec dvoma, razraslega v strah.
-Tako majhni otroci, kot je ona, spijo v zibki. Ko zraste, bo mizar prav zanjo naredil posteljo.
-Prav, sem že mislil, da jo bodo dali v mojo, si je oddahnil deček in poprosil nono, naj mu pove pravljico.
-Živela je mama koza, ki je imela sedem otrok, je začela, potem je utihnila, Marjan je spal.

se nadaljuje ...

8 komentarjev:

  1. No vidiš, zdaj pa ti uporabljaš moj recept. Ko je najbolj napeto - se pa nadaljuje.
    Lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ah, ne Kloti :)
    Gre samo zato, da cele zgodbe ne morem objaviti v enem kosu. Če bi v enem dnevu dala gor več blogov, bi se prekrili.
    Saj bo :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. upam, da bo zvečer :)
    nocoj imamo Mostovo čitalnico v Ajdovščini, a mislim, da vseeno najdem čas :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  4. Kakšne skrbi ...
    Tisto, ko nekaj izgubiš, ker pride nov član, je za otroka lahko res težko.
    Tale nona je pa razumela! <3

    OdgovoriIzbriši
  5. Nona je otroku dala vse tisto, za kar je bil prikrajšan. <3

    OdgovoriIzbriši
  6. Bila :) in razumela je otroško dušo :)

    OdgovoriIzbriši