petek, 21. februar 2014

Čakalnica

Lepoto jesenskega dneva, obsijanega z blagimi žarki sonca, sem zamenjala za umeten, monoton sij v veliki čakalnici, ki ni premogla niti enega okna. Fluorescenčna svetloba me je motila, zato sem nekam negotovo odtavala proti pultu. Na drugi strani je sameval vklopljen računalnik. Nekaj korakov stran se je nestrpno prestopal moški srednjih let. Očitno nevajen čakanja je pogledoval na uro in nejevoljno zmajeval z glavo. Ko sta se najina pogleda srečala, sem ga vprašala, ali ni nikogar.
»Ne, že več kot pol ure sem tu.«
Šla sem do prvega stola in brezvoljno sedla naj.
- Saj je še zgodaj, naročena sem šele čez pol ure.- S pogledom sem drsela po prostoru in ga skušala primerjati s tistim, kar mi je ostalo v spominu. Ni denarja. Razbitega stekla ni nihče zamenjal, očitno bi bilo predrago. Takrat, pred tremi desetletji, ko sem tu preležala cel mesec, je bilo vse novo. Vse v rumeno-modri barvi in vsaka bolnica si je lahko nadela slušalke in poslušala radio. Kakšen luksuz za tisti čas. Nekam ponosna sem se počutila, da je to naša nova bolnišnica.- Ponovno sem pogledala na uro. Kazalca sta neslišno hitela po svoji krožni poti. Postajala sem vse bolj neučakana. - Kako beži čas, samo še dvajset minut, niti ne celih dvajset, samo osemnajst še. Kaj, če zamudim? Administratorka? Le kje je? Čas bi že bil, da se od nekod prikaže. Ko bi vsaj vedela kam naj grem. Šla bi pred ambulanto in tam počakala.- Zazrla sem se v dolg hodnik pred kirurgijo. -Koga naj vprašam? Ljudje, ki tu sedijo, mi ne bi znali svetovati. Vem, da ne. Kaj sploh razmišljam, tu smo vsi nekam izgubljeni, brez prave orientacije.- Nagnila sem se naprej in od strani opazovala čakajoče sotrpine. -Kako čudno, da je tako pozno popoldne tu toliko ljudi. Kje so časi, ko so opravljali preglede samo v dopoldanski urah.-
Skozi steklena vrata so kapljali pacienti različnih starosti, različno opravljeni, eni so tiho pozdravili, drugi so se molče spustili na stol in tam obsedeli. Na obrazih sem zaznala neko tesnobo, skrb in upanje v enem. Ženica, ki mi je sedla nasproti, me je spomnila na mamo, prav tako kot ona je bila nekoliko upognjena, videlo se ji je, da težko nosi svoja leta. Striženje bi potrebovala. Sivi, veliko preredki lasje, so se ji v tankih pramenih kodrali čez ušesa. S pogledom sem iskala naprej. Drobna punčka tam na levi ni imela več kot štiri, morda pet let. Neprestano je nekaj spraševala. -Otroci, kako zvedavi so. Občutek imam, da vedno bolj. Sama si nisem upala spraševati. Seveda, tako so nas učili. Tiho bodi, kadar govorijo odrasli, je imela navado reči mama. Moški z berglami, še mlad je, verjetno je imel nesrečo. Ni čudno, pri takem številu avtomobilov jih je vedno več.- Spet sem se zaskrbljeno zazrla proti vratom. - Le kam se je ta nesrečna ženska izginila? Da bi že odšla na malico? Ne, seveda ne, je prezgodaj. Upam, da me na koncu ne pošljejo domov. Pa vse te zoprne priprave in strah, vse bom morala znova ... Končno! Prihaja! V rumeni uniformi, ja, to je ona.-
Mrmrajočo tišino je zmotilo glasno zvonjenje telefona. Ženska je ležerno dvignila slušalko in začela govoriti. Potem je utihnila in poslušala. Vstala sem in pohitela k pultu. Ujela sem še delček pogovora:
»Ja, mislim, da je gospa pravkar prišla. Pošljem vam jo gor.«
Prijazno se mi je nasmehnila in mi v roke potisnila mapo z dokumenti.»V deveto,«mi je še navrgla, zaposlena z naslednjim v vrsti.
Pohitela sem, ni mi bilo vseeno, da zamujam. V kotu je zakašljal kavni avtomat. - Kava. Zdaj ne. Ne morem in ne smem si je privoščiti.-

4 komentarji:

  1. odnos do pacientov je res marsikje že čisto brezoseben
    in se zato poleg strahu pred posegom še dodatno slabo počutiš
    upam, da pa je potem bilo nadaljevanje boljše
    predvsem pa je pomemben uspešen in srečen zaključek
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. Odnos sestre in zdravnika je bil v redu.
    Izvidi, so izničili strah, ki je bil prisoten,
    ja, tistega dne mi je šlo za nohte ;)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Šempeter, kajne?
    Tam sem rodila eno hčerko. Še vedno imam vtis po tistih oranžnih srtenah ... Nekako tako ...
    Sicer pa zelo lepo napisan utrinek iz čakalnice ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, Šempeter :)

      Saj veš, kako nam je, ko moramo hoditi okrog zdravnikov.

      Izbriši