petek, 03. januar 2014

Izpoved starke


oknice
plapolajo z vetrom

v glavi ti odzvonijo
ostanki molitev

zajameš brazdo vzdiha

v usta daješ besede
privajaš se
na okus polresnic

breme zavihtiš čez ramo

v nevidju
iz plemenitega srebra
spleteš pesem

2 komentarja:

  1. hja veš... ko to tako prebiram in prebiram in prebiram to pesem...
    nikakor ne morem, da ne bi... na dan privreli moji pomisleki
    le čemu se privajati na okus polresnic
    in me zanima...
    a si si ti pogledala to krasno sliko????
    pa si jo dobro pogledala?
    in kaj si videla na njej?

    no, sama sem pa spoznala, kako res je, ko pravijo, da je resnica kot kopriva...
    ki te speče, če se jo samo dotakneš
    če pa jo pošteno zagrabiš, pa ti nič več ne more
    ;-)
    pozdrav Tebi in Soncu na obzorju
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. hja, ... tetka ... :) ... in vendar je dobro, če se privajamo na okus polresnic, saj je življenje sestavljeno iz njih. Nikoli ni nekaj samo črno, niti samo belo. Vedno znova ugotovimo, da smo v eni izmed nians sive :)
    Slika je le dodatek (lahko bi rekla, kič). Res je čudovita, trenutek potem, ko je sonce utonilo za obzorjem z namenom, da se jutri ponovno vrne) :)
    Hvala za komentar in sončen pozdrav iz z meglo prekrite Primorske :) Lea

    OdgovoriIzbriši