četrtek, 5. december 2013

Nocoj ti pišem

Ali ti bom zmogla, mama? Rada bi ti napisala vse tisto, o čemer se nisva uspeli pogovoriti. Zaupala misli, občutke, vprašanja, se ti zahvalila, napisala tisto, za kar nama je zmanjkalo časa, takrat pred dvema desetletjema, ko si tako na hitro odšla.
Vem, tvojega odgovora ne bo. Spiš, morda sanjaš ali si že duša sredi raja. Meni je dovolj, da ti lahko pišem.
Sama sem. Zunaj je noč. Dež. Burja zavija. Kaplje zvončkljajo na zastrta okna.
Voda.
Obe sva imeli potok, obe sva se igrali v drobnem pesku. Z bistrim tokom so najine misli žuborele daleč stran vse do morja. Do takrat ga nobena od naju ni videla. Kljub temu sva si bili tako različni. Ti nežna, skoraj boječa. Zaznamovana s tragedijo naše družine, ki ji je španska gripa v nekaj dneh ugrabila štirinajst otrok. Sama sem bila močna, jezikava, trmasta, neubogljiva, podobna očetu. Usodo nesojenih tet in strica sem poznala, a se me ni pretirano dotaknila. Zame je bilo vse tako daleč v nekem drugem času, ki sva ga imenovali – po starem.
Še pomniš najina jutra? Zbujala si me nežno, z blagim glasom. Z od dela razpokanimi prsti si mi šla skozi kodre. In zajtrk. Bil je nebeški. Vonj po popečeni polenti in ječmenovi kavi mi je dražil brbončice, da so se mi v ustih nabirale sline.
Po pouku si naju z bratom pričakala z mineštro, vsak dan drugačno, da se je nisva nikoli prenajedla. Ko smo sedli za mizo, sva ti pripovedovala o šoli, o tem, koga sva srečala, ko sva se vračala domov, o igrah, klepetu in prepirih s sošolci. Poslušala si naju, nama svetovala in se z nama smejala. Ti si pripovedovala o živalih, domačih in divjih, ki si jih videla tistega dne. Najbolj mi je bilo zanimivo, če si nama povedala o tistih redkih ljudeh, ki jih je pot zanesla v našo samoto. Se spomniš davčnega izterjevalca? Tistega dne si naju pričakala bleda in tresla si se. Redko sem jokala, a ko si nama povedala o njegovi nesramnosti in arogantnosti, mi je bilo tako hudo zate, da so mi solze kar same spolzele izza vek in v dveh potočkih stekle čez lica. Končale so na mojem edinem s čipkami obrobljenem ovratniku, ki sem si ga s takim ponosom pripenjala na obleke. Na gladki beli tkanini so pustile rjavkaste sledi. Še eno delo za tvoje zgarane roke.
Ob večerih, kakršen je nocojšnji, se mi misli vrtinčijo in prestopajo druga v drugo. Prepričujejo me o tvojem razdajanju in v globine mi zavrta črv krivde. Takrat tako zatrpim, da me zadrgne v grlu. Že v naslednjem trenutku uzrem blago modrino tvojih oči in nasmešek, ki ti igra na ustnicah. S kazalcem mi nagajivo požugaš – Ne, otrok! Skrbela sem in se trudila, ker sem vas imela rada. Lepo mi je bilo z vami.
Mama, saj sva bila pridna ali ne? Ob popoldnevih sva ti pomagala na polju, senožeti ali v hlevu. Prav na senožeti sem zaznala, da s tvojim zdravjem ni vse, kot bi moralo biti. Ustrašila sem se prvega napada, ki si ga doživela med spravilom sena. Ti si samo zamahnila z roko in nama obljubila – Saj pojdem k zdravniku. In si šla. Ničesar ni ugotovil, potolažil te je z besedami – To so tista leta.
In leta so tekla, ti si vidno slabela, že ob najmanjšem naporu si bila zadihana.
Ponovno sem sedla za računalnik in se zazrla v temen ekran. Prej, pred uro in več, mi je postalo mučno. Nisem mogla pisati, nisem našla dovolj moči, da bi lahko brskala po tistem času, daljnem, nasičenim s toliko bolečine. Vstala sem in se sprehodila do okna. Čisto malo, le za režo sem odmaknila zaveso in se zagledala v noč. Zunaj je bila megla. V mlačno-rumenem kosmu je skrivala cestno svetilko. Začudeno sem se spraševala, kdaj je ponehala burja in kako da nisem opazila tišine, ki je legla na vas. Skušala sem pozabiti, vsaj prekriti ostre razbitine, ki so se mi zarezovale globoko v drobovje. Mi povzročale rano, ki ji ni bilo dano, da bi zakrvavela v pogovoru. Tako, mama, zdaj veš. Ne bom ovinkarila, le svoje priznanje obelodanim, zapišem ti ga v ta dokument in ga shranim v računalnikov spomin.
Takrat, ko si se v bolnišnici borila s smrtjo in je vse bolj slabo kazalo, sem trpela. Bala sem se zase. Nisem vedela, kako naprej. Te bom lahko vsaj za silo nadomestila? Ali me razumeš, mama? Niti sedemnajst let nisem imela. Bila sem najstnica, le nekoliko večji otrok. Nisi umrla. Bog je uslišal moje molitve, ki sem jih žrebljala v nočeh brez sna.
Nekaj let kasneje sem bila užaljena, ko mi je soseda oponesla – Kako moraš tako bolni mami puščati v varstvo dva majhna otroka? Bolelo me je, ker sem vedela, da ima prav. Na glas sem se izgovarjala – Zakaj mi nič ne reče, zakaj ne pove, da ne more? Kako sem bila lahko tako brezbrižna do tebe? Ali je res šlo za to, ali se mi je zdelo samoumevno, da ti za vse poskrbiš? Koliko laže bi nama bilo, če bi pojamrala, povedala, da ne zmoreš. Nisi hotela? Ali nisi mogla? Si molčala zato, ker si bila prepričana, da je tvoja dolžnost, dolžnost matere, žrtvovati se? Sem bila slepa, ali sem tudi jaz mislila, da je to tvoja dolžnost?
Potem sem šla na svoje. Ne daleč proč. Tistih nekaj kilometrov, ki so naju ločevali, je napolnila megla odtujenosti. Z leti je postajala vse gostejša in se na koncu zgostila v tampon, ki ni prepuščal čustev. Seveda sva se srečevali. Vsak mesec sem prišla domov. Klepetali sva o tem in onem, o očetu, otrocih, službi, o nepomembnih malenkostih. Nobene nisva rekli o tebi.
Takrat v bolnici, tik preden si odšla, sem vedela, da moram, a nisem zmogla. Bila sem tiho. Zamudila sem zadnjo priložnost, da bi se ti opravičila in ti rekla – Hvala!

11 komentarjev:

  1. Ganljiv in tako resničen zapis ...

    Lep pozdrav!

    Evelina

    OdgovoriIzbriši
  2. Evelina, hvala ti!

    Res, ta zapis je resničen ... o dogodku, ki je je odvil v bolnišnici dve desetletji prej, sem pisala tu:
    http://nasmehvzhoda.blogspot.com/2012/12/zamujena-priloznost.html

    Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Lea, kolikokrat nam kaj ostane ... kaj, česar nismo povedali, nismo mogli povedati ...
    Pa pripovedujemo v srcu še zdaj ...

    Objem

    OdgovoriIzbriši
  4. Ana, res je ... in vendar zaboli, ko spoznamo, da je prepozno :)
    Objem.

    Dušan, vesela, da si prišel mino :)
    Sama se lovim s časom, oziroma ga lovim, ker je nekoliko prehiter.
    Moram malo pobrskati v wordu in še kaj objaviti.

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  5. kako lepo si to povedala...
    in ja, težko je, ko nekomu nimaš več kaj povedati
    ali pa mu določenih stvari ne želiš povedati
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  6. Res, sicer želja je in je bila, a poguma ni bilo.
    Sedaj pa ni več komu povedati. Zato ta zapis.

    Hvala! Tetica :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Takole se v našpih srcih shranjujej vedno na novo in vedno več ... Marsikaj bi povedali njim, ki jih ni več tu ...

    OdgovoriIzbriši
  8. Res je, Ana ... delila sem, ker je bil včeraj tak dan, da sem spet mislila ... razglabljala, si želela pogovora :)

    Hvala za dotik!

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Veš, kako te razumem! Včasih kakšne stvari ostajajo močno prisotne ...
      Včasih nas napolnjujejo z milino, včasih z bolečino ali pa je vse mogoče pomešano ...

      Objem

      Izbriši