Koledar

Nekega dne je na dvorišče pritekel sosedov Francelj. Ves prestrašen je zadihano zajecljal:
»Pepč, skrij, … skrij Mohorjev koledar! Zažgali ga bodo, ne dovoli, da ga dobijo v roke!«
Oče je pohitel. Brez besed je stekel v hišo. Knjigo je odnesel na vrt, tam jo je skril.
Kmalu so se na dvorišče pripeljali kričavi varuhi postave. Zahtevali so, naj jim takoj izroči koledar.
»Nimam ga, gospod kaplan mi ga niso dali,« se je izgovarjal gospodar.
Niso mu verjeli. Stopili so v hišo in vse premetali. Ničesar niso našli. Osramočeni so postopali po dvorišču. Grozili so, da se bodo vrnili, ker vedo, da je koledar v hiši.

Tudi pesem pripoveduje o tem dogodku:

Schiavo

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!

Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.