petek, 13. september 2013

Aurora

Jesensko jutro bi lahko bilo prelepo. Žal ni bilo tako. Vsaj zanjo ne ... deklico, ki je negotovo stopala po stezi. V grlu jo je tiščalo, tam ji je zrasel velik cmok. Strah jo je bilo. Modre oči so se navlažile, lica so močile solze, počasi so drsele in padale na jopico. Za šestletno punčko so bili to prvi samostojni koraki v življenje. Šla je v šolo. Od hiše na drugi strani se je zaslišal pasji lajež. Sosedov Tar je zaznal njene korake. Hitro si je obrisala solze. Na ustnice je priklicala bled nasmeh. Stopila je po brvi, ki je vodila čez potok, in stekla na veliko dvorišče.
»Buh dej!« je zaklicala sosedi, ki je krmila kokoši.
»Buh dej, Danica,« ji je odvrnila nuna Marička, »Pavla te že čaka.«
V tistem trenutku je skozi vrata kot metuljček priplavala mala kodrolaska. Vsa lepa in igriva, ponosna je bila na svojo rožnato oblekico. Usta so se ji razlezla v širok nasmeh. Vznemirjena je hitela klepetati:
»Veš, mama mi je zavila košček kruha, imela ga bom za malico.«
»Zbogom!« sta še zaklicali in že ju ni bilo več, hiteli sta proti vasi.
Pavla je neprestano čebljala, se smejala ... vedeti je hotela, kaj Danica misli, kako jima bo v šoli. Hitro sta prispeli na šolsko dvorišče. Tam je bilo že nekaj otrok. Zbirali so se v dve gruči, deklice v eno, dečki v drugo. V trenutku, ko je v zvoniku odbilo osem, se je na šolskih vratih pojavil učitelj. Majhen, črnolas, južnjaškega videza in pozvonil je z zvončkom. Starejši otroci so se zganili, začeli so se pomikati proti vhodu. Sledili so jim malčki. Večina med njimi je bila prestrašena. Kolena so se jim tresla, usta so imeli suha. Spraševali so se:
»Kaj me čaka, kako bo, bomo tepeni?«
V hiši jih je pričakala učiteljica in jih odpeljala v eno izmed učilnic. Najprej so molili, v italijanskem jeziku, ki je bil v šoli obvezen. Potem je začela učiteljica preverjati prisotnost, klicala je popačene priimke in v italijanščino prevedena imena. Tako so Anica, Pavla, Marička postale Anna, Paola, Maria. Ko je prišla do Danice, je zaklicala:
»Aurora.«
Otroci so bruhnili v smeh, ki ni ostal nekaznovan.
Ona je zajokala:
»Zakaj imam ravno jaz tako grdo ime?« je potiho razmišljala.
Učiteljica jo je skušala potolažiti, saj ni bila slaba ženska, le za službo se je bala. Ime je ostalo in deklica je bila zelo nesrečna zaradi njega.

3 komentarji:

  1. oja, oja...
    se včasih starši res premalo zavedamo kaj lahko naredimo otroku, ko mu določimo njegovo ime...
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. pa še to...
    spet si izbrala eno tako lepo slikco
    pa še en lep pozdravček

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala, glede fotke :) včasih mi katera rata.

    Glede imena pa, niso bili starši ampak režim.
    Otroci so morali imeti italijanska imena, tisti ki so bili rojeni prej,
    so to najbolj občutili, ker so jim ime poitalijanili v šoli.
    Tu pišem, kako je bilo to boleče.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši