Nova hiša

V dneh, ko se je vreme skazilo, si je družina urejala stanovanje v novi hiši. Njen lastnik je bil Marjutin starejši brat, ki ni živel doma. Njegovo nerazumevanje s pokojnim očetom, ki je bil grob in nesramen, hudoben do svojih otrok, je še za časa očetovega življenja preraslo v sovraštvo.
V fantovem srcu je bilo veliko bolečine, zato je čutil nepremagljiv odpor do vsega, kar ga je spominjalo na pokojnega očeta. Zaposlil se je kot hlapec pri bližnjem kmetu. Tam je imel pravico do hrane in skromne sobice nad hlevi, ki je sčasoma postala njegov dom. Bil je dober fant. Sestri je dovolil uporabo stanovanja v novi hiši brez vsakega plačila, kar je prišlo družini še kako prav.
Sam je bil odločen, da ne bo živel pod očetovo streho. Tudi pozneje, ko je v hiši živel Tonče z družino in ga vabil, naj pride živet k njim, je ostal neomajen. Bolečina v starem možu je bila še vedno prehuda. Trmasto je vztrajal:
»Pod očetovo streho ne bom nikoli živel.«
Res ni, umrl je v sobici, ki je bila njegov dom pri kmetu, kjer je delal celo življenje.
Vsem v družini je bilo stanovanje v novi hiši zelo všeč. Bilo je svetlo in prostorno. Po lesenih zunanjih stopnicah si se lahko povzpel na genk, ki je bil prav tako lesen. Okrašen je bil z lepo izrezljano ograjo. Skozi težka vhodna vrata si vstopil v veliko prehodno sobo, ki so jo imenovali hiša. Iz nje so vodila štiri vrata. Od tu si skozi zadnja vrata prišel na dvorišče. Leva vrata so vodila v veliko kuhinjo, desna v spalnico, iz prostorne spalnice pa si prišel v manjšo sobico, ki je bila v zadnjem delu hiše. V sobico si lahko prišel tudi z dvorišča. V vseh prostorih so bila tla iz novih rumenkastih desk. V levem kotu kuhinje je stal zidan štedilnik. Veliko lepih ur je Ninčko preživel na klopi ob njem. Svetloba je v kuhinjo prihajala skozi dve okni, obzidani s kamnom, ki sta gledali na genk.
Pohištva še ni bilo, zato sta se starša oglasila pri mizarju v sosednji vasi. Tam sta naročila dve omari, postelje, vitrino, mizo in stole, po premisleku pa še skrinjo in lesen obešalnik za na steno v prehodni sobi, za kuhinjo pa klop, ki sta jo nameravala postaviti ob štedilnik.
Pohištvo je bilo narejeno v zelo kratkem času. Namestili so ga v pravkar pobeljene prostore. Marjuta je poskrbela še za rože na oknih in stanovanje je postalo čudovit dom. Sedaj so si želeli le čimprejšnje vselitve. Veliko je bilo večerov, ko so prespali tu. Žal sta starejša otroka še vedno hodila v šolo v Gorici. Zanju je bilo naporno hoditi vsak dan več kot uro do šole. Zato so nestrpno pričakovali konec šolskega leta. Spali pa enkrat tu, drugič tam.
Mali je imel rad jutra, ko se je zbudil na kmetiji. Stekel na vrt in občudoval razgled na spodaj ležeče kraje. Šele nato je pojedel, kar je pripravila mama. Nekega oblačnega jutra ga je čakalo presenečenje. Na vrtu je obstal kot vkopan. Sivobela gladina se je razprostirala vse do okoliških hribov, le tam proti Gorici se je iz gladine dvigal z gozdom porasel otok.
Le nekaj trenutkov je bilo potrebnih, da se je megla razblinila, znova se je prikazala tista njemu ljuba pokrajina tam spodaj. Oddahnil si je, ko je videl, da lepota še vedno obstaja.