ponedeljek, 26. avgust 2013

Murko

Murko
Zadnje junijske nedelje se je družina iz hiše ob potoku odpravila na obisk k prijateljem v Čikavc. Od doma so odšli takoj po kosilu. Šli so po stezi, mnogo krajši od ceste, ki je povezovala oba kraja. Vodila jih je čez domačo vas. V senci ob domačijah so sedeli vaščani in uživali v nedeljskem počitku.
Mimoidoči družini so na njen pozdrav odgovarjali:
»Buh dej!«
Sem pa tja je kdo vprašal:
»Kam pa kam, skozi ta lep dan?«
Pepč je na taka vprašanja odgovarjal:
»V Čikavc gremo, k Ofelkovim.«
Tik ob zadnji hiši so se spustili po strmi stezici, previdno so se spuščali v globoko sotesko potoka, ki je spodaj tekel svoj lahkotni tek. V mirnem tolmunu je plavala račja družina.
»Katere živali so to?« je spraševala Danica.
Do tega dne še ni videla račk. Mama ji je potrpežljivo odgovarjala:
»To so račke, ki prav tako kot kokoške nesejo jajčka, le da se zelo rade kopajo.«
Očka je deklico dvignil in jo prenesel preko vode. Na drugem bregu jo je postavil na tla. Začeli so se vzpenjati po strmini v objemu prijetne sence akacij. Pot je vodila visoko v breg. Le malo naprej so akacije zamenjali mogočni hrasti. Tako lepi so bili v svoji mogočnosti. Dvigali so se visoko v nebo. Pod njimi je rasla trava, tam je Danica zagledala majhno zeleno žuželko.
Vesela je zaklicala:
»Tata, poglej! Hvali Bugca!« 
Za trenutek so obstali in opazovali majhno bogomolko.
Nedaleč naprej so prečkali borov gozdiček, v katerem je omamno dišalo. V krošnjah dreves so se oglašale ptice. Občasno se je zaslišal rahel šum. Morda so ga povzročile v gozdu živeče živali, lahko pa je bil le šum vetra, ki je potegnil med drevesi.
Nenadoma so se znašli na čistini. Postalo je svetlo. Obsijalo jih je sonce.
Pred njimi se je razprostirala velika senožet. Sredi tega rajskega travnika je samevala cerkvica sv. Petra. To je bil kraj nepopisne lepote. Med travo, ki je rahlo valovila v mili sapici, je raslo veliko raznobarvnega cvetja, najlepši so bili divji nageljčki. Cvetje je s svojim omamnim vonjem privabljalo veliko pisanih metuljev. Letali s cveta na cvet, igrivo plesali tik nad dišečimi travami, objeti v prijetno topel zrak. Plavooka deklica je vso to lepoto opazila. Bila je očarana.
Potem jo je zagledala. Za trenutek je obstala odprtih ust. Prešinilo jo je spoznanje, kako lepa je ta drobna, rdeča in s črnimi pikami posuta žuželka.
»Pikapolonica!« je zaklicala, da bi na lepotičko opozorila tudi ostale. Vzela jo je v roko, jo podržala na razprti dlani. Gledala jo je, kako se je neodločno prestopala. Opazovala, ko ji je čisto počasi zlezla na drobni kazalec. 
Takrat je rekla Štefanija:
»Reci ji, naj ti pove, kje je tvoj tata!«
Mala jo je ubogala. Vsa resna je nagovorila drobno pikasto žuželko:
»Pikapolonica, povej, kje je moj tata?«
Čudno naključje je hotelo, da je pikapolonica poletela v Pepčevo smer. Vsi so se smejali. Le drobna deklica je verjela, da ji je lepa žuželka pokazala očeta.
Prečkali so še en potok. Šli mimo nekaj vrtov in že so bili med hišami, bili so na cilju. Na Ofelkovem dvorišču je v senci sedela vsa družina, veseli so stopili obiskovalcem naproti in jih pozdravljali:
»Bug dej, da ste le pršli.«
Postregli so jim s pijačo in domačim kruhom, za malo se je našla tudi sladka cidela. Starejši so se pogovarjali, otroci pa so se zbrali ob robu dvorišča in se razposajeno igrali.
Sredi igre je Danica presenečena obstala. Iz hleva je prišla muca, za njo so pritekle štiri mlade mucke. Ob pogledu nanje je presenečeno vzkliknila:
»Mucke! Kako so lepe!«
Ivan je ujel tigrastega mladička in ga prinesel deklici, ta ga je dvignila in nežno božala. Potem je boječe povedala svojo željo:
»Tako rada bi imela tega mucka.«
Na to ni nihče nič odgovoril. Odrasli so stopili v hlev.
Nanca in Pepč sta zaželela srečo pri živini:
»Bug dej srečo!«
Ogledali so si govedo in hvalili, kako lepe so živali.
Pozno popoldne so se gostje začeli odpravljati domov.
Gospodinja je takrat rekla Danici:
»Mucek je tvoj! Lahko ga odneseš domov!«  
Deklica je bila tega zelo vesela, dali so ga v vrečo.
»Da vam ne zbeži,« je ob tem rekla Ofelkova ta mlada.
Nazaj grede so bile otrokove oči neprestano uprte v vrečo, ki jo je nosil Pepč.
Začele so se Daničine srečne ure v Murkovi družbi.
Tistega nesrečnega dne sta se v senci mogočnega hrasta igrala nerazdružljiva prijatelja, mali tigrasti mucek in drobna modrooka deklica. Murko je veselo tekal za drobnimi kamenčki, ki mu jih je metala, potem jih je igraje premikal s tačkami po dvorišču. Mala se je prešerno smejala, v očeh obeh se je lesketalo veselje. Le droben hipec nepazljivosti in veselje se je spremenilo v žalost, ki je legla na otrokovo dušo in tam za vedno ostala. Kriv je bil droben kamenček, ki ga je nerodno vrgla. Zadel je mačka v glavo. Ta je obležal mrtev.
Deklica ga je dvignila v naročje.
Vsa prestrašena je klicala mamo:
»Mama, mama, pomagaj!«
Nanca je hitro pritekla, žal ni mogla ničesar storiti. Murko je bil mrtev.

2 komentarja:

  1. tudi mi smo lovili pikapolonce...
    in počakali, da je prišla na vrh prsta
    potem pa - pikapolonca poleti v nebo in mi prinesi zlato kolo
    in, glede na to, koliko pikapolončinih letov je takrat bilo
    bi moralo vsaj pol Maribora sedeti na zlatih kolesih
    ;-)
    lp
    gita
    p.s.
    no, da sem tudi to z navudšenjem prebrala...
    tega mi pa ja ni treba več razlagati
    a ne ;-)

    OdgovoriIzbriši
  2. ja, pikapolonice so zelo luštne :)
    zlatih koles od njih nismo dobili,
    sem pa tja je katera odletela v smeri očeta
    in mi smo verjeli (ne samo mama, tudi jaz), da ve :)

    Hvala Tetka, sem vesela, da je tako :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši