Kresovanje

Tisto leto je prišlo poletje skoraj neopazno. Bilo je eno izmed najlepših v Ninčkovem življenju. Preživel ga je v naravi, v družbi številnih prijateljev. Med igro so dihali čisti zrak in toplo sonce jih je božalo. Zato jim je koža lepo porjavela.
Tudi Tonče je bil vesel novega doma. Veselil se je toplega poletja na vasi. Veliko se je družil z najmlajšim stricem. Vedno sta tičala skupaj, tako pri delu kot pri igrah, včasih tudi pri zelo resnih pogovorih.
Fani je postala zgovornejša. Našla si je nekaj prijateljic, s katerimi se je igrala. Vsaka je imela svojo punčko iz cunj. Igrale so se, da so mamice, zelo resno so skrbele za svoje malčice. Pestovale so jih, jih ujčkale in jih zvečer, ko je postalo temno, dajale spat. Deklice so bile skrbne. Tako resno so se držale, da so se starejši veselo muzali, ko so jih opazovali.
Marjuta je vsak prosti trenutek izkoristila za nabiranje divjih rastlin, da je z njimi popestrila jedilnik. Že zgodaj pomladi je nabirala koprive, ki so bile dobra in zelo zdrava zelenjava. Nabirala je tudi divje šparglje in vršičke divjega hmelja, razne vrste dišavnic, ki jih je dodajala hrani v majhnih količinah in tako izboljšala njen okus. Čaje je nabirala skozi vse leto, sušila jih je v senci in spravljala v platnene vrečke. Pili so jih med boleznijo ali kot topel napitek v mrzlih zimskih mesecih. Nabirala je tudi jagode, robidnice, drnulje, jagode črnega trna, šipek, lešnike in veliko vrst užitnih gob.
Sadje, ki so ga pridelali, je rezala na krhlje in ga sušila. Pripravljala je tudi več vrst okusnih marmelad.
Vsak teden je odnesla nekaj pridelkov, jajc in masla, v Gorico. To je na tržnici prodala, z denarjem je kupila najbolj potrebne stvari za družino. Vendar ni porabila vsega denarja, saj je bilo treba plačati tudi davke.
Kres je postal junija glavna tema pogovorov med dečki. Obujali so spomine, kako lepa je bila lanska kresna noč. Velik kres so prižgali in dolgo je trajalo, da je dogorel.
»Naš Lojze ga je preskočil, ko so bili plameni najvišji,« se je hvalil Pepček.
Tudi Frančko se je oglasil in dodal:
»Ni bil samo on tako pogumen, skočili so še Janko, Tonče in Janez. Ko bom dovolj velik, bom tudi jaz skakal.«
»Mi ob kresu pojemo, rajamo in poslušamo starejše, ki pripovedujejo neverjetne zgodbe,« je nadaljeval pogovor Frančko.
Zavzeto so iskali primerno kurjavo, jo nosili na kup, da bo njihov kres res mogočen, največji v okolici in bo dolgo dogoreval.
Zanje je bil kres v čast Janeza Kresnika. Nič niso vedeli, da so nekoč kresovi goreli v čast boga Kresnika, niti slutili niso, da ljudje kmalu ne bodo več prižigali ognja.
Končno je prišel tako pričakovani večer pred praznikom sv. Janeza Krstnika, ko se je zbrala vsa vas ob kresu. Bilo je živo, slišala se je pesem, telesa so se gibala v ritmu glasbe, pogumni mladeniči so skakali čez in skozi ogenj. Starejše ženske so pripovedovale o kresni noči. Rastline, nabrane v tej noči, naj bi imele čudežno moč, Ninčko je poslušal o nadnaravnih bitjih, o škratih in vilah, pa o praprotnem semenu. To seme v čevljih je pomagalo razumeti živalsko govorico. Že ogenj prižganega kresa ščiti pred uroki in hudobnimi nadnaravnimi bitji. Za boljšo zaščito so dekleta in žene proti jutru natrgale rumenega, še rosnega cvetja in ga spletale v venčke, ki so jih obesile na glavna vrata hiš.
Ob zori so se kresovalci razšli. Venčki cvetja so ostali obešeni na vratih vse do drugega leta, ko so jih zamenjali sveže spleteni.