Prepovedane igre

Sonce je postajalo vedno bolj toplo, pokukalo je tudi v najbolj temne kotičke ulice Rabatta.
Toplota in svetloba sta naredili svoje, življenje je postalo znosnejše, bolj veselo. Ljudje so bili boljše volje, na ustnicah jim je pogosteje igral nasmeh. Ninčko je postal spet razigran, prešerno se je smejal. Že zgodaj zjutraj sta na vrata potrkala prijateljčka Berto in njegov leto mlajši bratec Karlo, sinova zidarja Alda in njegove žene šivilje Pierine. Stanovala sta v večjem stanovanju na koncu dolgega balkona. Pri njih se je vedno razlegal otroški živ žav. Najstarejši hčerki sta bili že poročeni in sta živeli z možema, kljub temu je bilo doma kar osem otrok. Berto in Karlo sta bila najmlajša. Bila sta prijetna fantiča, z malim sosedom sta se lepo razumela. Vsako jutro so dečki prosili Giovanina, če lahko gredo na dvorišče.
Navadno jim je rekel:
»Lahko, na ulico pa ne smete.«
»Saj ne bomo šli,« so obljubljali dečki, navadno so obljubo tudi držali.
Nekega dne jih je premagala radovednost. Stopili so na ulico, z velikim zanimanjem so opazovali vozove in kočije. Veliko je bilo tudi pešcev, sem pa tja je pripeljal kolesar. Nekaj časa so le opazovali, potem jim je postalo dolgčas.
V njihovih glavah se je porodila ideja:
»Kaj, ko bi se malo vozili?«
»Odpeljali bi se do konca ulice, tam bi počakali na voz iz druge smeri in se pripeljali nazaj,« je modroval Ninčko.
» Ja, ja, to bi bilo zabavno, igro bomo lahko ponavljali še in še, saj je na ulici veliko vozov,« sta se strinjala Berto in Karlo.
Mali je prvi skočil na voz, tik za petami sta mu sledila še prijatelja. Veselo so se zabavali, vse jim je šlo gladko, nobeden od furmanov jih ni opazil.
Potem pa se je zataknilo. Tudi tokrat se je mali prvi zavihtel na voz. Soseda sta mu sledila. Furman je nekaj slišal. Ustavil je konja in stopil na tla. Brata sta hitro skočila in zbežala proti domu. Ninčka je furman med glasnim bentenjem in preklinjanjem zagrabil za uho. Postalo mu je vroče, zelo ga je bilo strah. Zbral je pogum in predvsem moči. Skušal se je izviti iz trdnega prijema. To mu je celo uspelo, ko je skušal steči za prijateljema, ga je presenetila pekoča bolečina. Nogi mu je oplazil furmanov bič, ki se mu je kot kača, ovil okrog golih meč. Deček je zatulil od bolečine. Jokal je še dolgo potem, ko mu je uspelo zbežati na domače dvorišče.
Na balkonu v drugem nadstropju se je pojavil Giovanin, nagnil se je preko ograje in ukazal: »Takoj gor!«
Otrok se je počasi vzpenjal, ni hitel, ker ga je bilo strah. Bal se je očetove jeze. Zdelo se mu je, da je prehitro prišel v drugo nadstropje.
Ko sta stopila v stanovanje, je sledila kazen. Očka ga je z dreto privezal ob mizo ... no, saj bi se lahko brez velikega napora odvezal. Ni si upal ... očeta je spoštoval. Zavedal se je tudi, da je kriv in zato mora odslužiti kazen.
Imel je srečo, da je prav tisti dan prišel na obisk stric Drejc, mamin mlajši brat. Tako je bil čas kazni občutno krajši, pa še na dvorišče je spet smel.
Obiski maminih bratov so bili v tistih dneh zelo pogosti. Otroci niso vsega slišali, vendar so vedeli, da so se dogovarjali, da naj bi se družina preselila na mamin dom, ker je tam podedovala nekaj premoženja, še bolj pa zato, ker je bilo na kmetiji vse v razsulu, bratje so bili mladi in neizkušeni. Skrbnik pa je skrbel samo za svojo korist.
Starša sta se po premisleku odločila, da se preselijo na kmetijo, otroci so se tega razveselili, najbolj vesel je bil mali.