V Rodinah

Trebnje - slika/internet
Mnogi goriški begunci so dobili zatočišče v Trebnjem.
Na kmetiji v Rodinah sta našla zavetje Nanca in Pepč in njuna številna družina. Edino bogastvo tega primorskega para je bilo njunih petnajst otrok.
Kmetija, kjer so ju sprejeli, je imela hišo, gospodarsko poslopje in kozolec. Ležala je na najnižjem delu vasi pod cesto, ki se je vila med polja. Pokrajina je bila zelo lepa, to je bil valovit svet, ki je mejil na obronke gozda.
Gospodinja na kmetiji, dobra ženska, utrjena od udarcev, ki ji jih je namenilo življenje, ni bila niti najmanj vesela, da je družina tako številna. Bilo je veliko lačnih ust, malo pa rok, ki bi lahko poprijele za delo. Pomagali sta lahko le najstarejši deklici. Kmetica je bila dovolj pametna, da je svoja razmišljanja obdržala zase.
Jeseni 1916 je postala pozorna na Nanco, bila je bleda, njen obraz je kazal utrujenost, oči so bile brez leska, gibi počasni, med delom je pogosto počivala. Gospodinja je mislila, da pozna odgovor, kaj se z begunko dogaja. Nekega večera se je opogumila in jo vprašala. Ženska se je zmedla, nekaj časa mencala, nato pa priznala, da zopet pričakuje. Kmetico je pogrelo, samo še tega se je manjkalo, si je mislila. Ostala je tiho, Nanca ima dovolj svojih skrbi, si je rekla, in ji ni prav nič potrebno še njeno nerganje. Primorka ni bila vesela svojega stanja, skrbelo jo je, kako bodo živeli. V sebi je tuhtala:
»Ko le ne bi bil Pepč tako veren, potem ne bi imela toliko otrok.«
Mož je bil nežen, ni kadil, ni pil, bil je dober mož in oče, živel pa je strogo po verskih zapovedih. Potem so ga vpoklicali v vojsko. Že res, da ni bil poslan na fronto in je zato ženo manj skrbelo, a njegove delovne roke so še kako manjkale, manjkale so ji tudi njegove besede spodbude.
Počutila se je zelo slabo, veliko slabše kot v prejšnjih nosečnostih. Popadki so se začeli mesec prezgodaj, najhujše so bile neznosne bolečine v križu. Vedela je, kaj je porod, zato je že po nekaj urah ugotovila, da gre tokrat nekaj hudo narobe. Trajalo in trajalo je in nič ni kazalo, da se porod bliža koncu. Drugega dne je tudi izkušena babica začela obupavati. Po težki noči je v jutranjih urah končno privekala na svet drobna punčka. Takrat je babica posumila, da bosta dvojčka. Ni se motila. Čez nekaj minut se je rodil še deček. Bil je suhcen, veliko manjši od sestre, živel je le nekaj minut.
Punčko so krstili za Danijelo, a klicali so jo Danica.
Bila je zdrava, rada je jedla, njena lica so bila vse bolj okrogla. Postajala je prava modrooka lepotička. Njen vedno nasmejani obraz so nežno obdajali svetli, rahlo skodrani lasje.
Kmalu po porodu je prišlo do nesporazuma med Nanco in vaščani. Zaradi običaja blagoslova matere in otroka. Otroček bi moral biti med obredom oblečen v posebno obleko, ki bi si jo begunka lahko sposodila, a bi morala plačati odškodnino. Bila je revna, denarja ni imela, oblekice ni dobila, zato ni mogla k blagoslovu. Vaščani niso razumeli njene stiske in so ji zelo zamerili. Še huje je postalo, ko se je nad krajem razbesnela nevihta s točo. Ljudje so bili prepričani, da je kriva begunka. Po tem dogodku je med njimi in Nanco ostala senca zamere, zato se v kraju ni počutila najbolje. Pogum ji je dajala le iskrica upanja na skorajšnji konec vojne in vrnitev domov.