nedelja, 23. junij 2013

V Mozirju


Mozirje - slika/internet
Ob koncu maja 1915 je prispela v Mozirje množica starcev, žensk in otrok; to so bili begunci iz Gorice in njene okolice. Vendar so bili ti le majhen delček od osemdeset tisoč nesrečnikov, ki so bili razseljeni ob nastanku Soške fronte. Sodili so med petdeset tisoč tistih, ki so imeli vsaj to srečo, da so ostali na Slovenskem. Množica v Mozirju je bila umazana in utrujena od dolge poti. Zbrani v gručo so se v strahu prestopali, iz oči jim je gledala negotovost, grla je stiskal strah. V tej množici je bil tudi Ninčko, deček iz Gorice. Tu se je znašel skupaj z mamo, sestrico in bratom.
Domačini so jih prijazno sprejeli, povabili so jih na svoje domove in jim ponudili streho nad glavo. Marijo, Marjuto, je povabila druga Marija, Micka, gospodinja večje kmetije. Tudi njen mož je bil na fronti, po svojih močeh je skrbela za kmetijo. Ni ji bilo lahko, bila je mati štirih majhnih otrok. Pri delu je lahko pomagal le najstarejši Lojzek, tri deklice so bile še premajhne. V veliko pomoč sta ji bila stric in hlapec, oba sta bila stara, a pridna delavca. Primorke je bila vesela, tudi zato, ker je odrasla na kmetih in je znala poprijeti za delo na kmetiji.
Otroci so se hitro spoprijateljili. Lojzek je imel zelo rad vedno nasmejanega malčka, posvetil mu je vsak svoj prosti trenutek. Begunski deček je bil pravi sonček, vedno je bil dobre volje in neprestano je klepetal v svojem jeziku, ki ga Lojzek ni razumel.
Še v pozni starosti se je Ninčko spominjal njunega odnosa. Velikokrat ga je Lojzek prosil, naj moli.
»Bug manditi, Bug manditi!« je molil. Lojzek pa se je smejal, nič ni razumel, kaj mora Bog napraviti.
Fanta sta velikokrat kakšno ušpičila in potem sta jima mami iztepli zakrpane hlače.
Zelo lepi so bili dnevi, ko je Marjuta prejela kartico od moža, pisal ji je, da je dobro in jo spraševal, kako so ona in otroci. Kartica ni pomenila samo tega, kar je bilo napisano. Bila je predvsem znak, da je ljubljeni mož živ.
Dnevi so hitro minevali. Tudi v Mozirje so prihajale novice iz sveta. Zvedeli so, da je umrl cesar Franc Jožef. Ljudje so žalovali za umrlim monarhom, kljub temu, da je med svojim dolgim vladanjem naredil marsikaj narobe.
Deček iz Gorice je rasel, govoril je vse, in to v narečju kraja, kjer je sedaj živel. Nalagali so mu lažja dela, ki jih je z veseljem opravljal. Tudi njegova sestrica Fanica je pomagala delati na kmetiji, ženski sta jo najraje uporabili za varuško mlajših otrok. Daleč najlepše pa so jima bile igre z vaškimi otroki. Mali je zelo rad sodeloval in bil velikokrat tudi zmagovalec.
S fronte so prihajale dobre novice o cesarskih zmagah. Če ne bi bilo strahu za očeta, bi bilo življenje skoraj lepo. Res je bilo dobro poslušati, kako so Italijane pregnali vse do reke Piave.
Potem so začele prihajati slabše. Leta 1917 so izvedeli, da je v vojno na strani Antante z napovedjo vojne Nemčiji vstopila Amerika. Bilo je hudo, vendar je to pomenilo bližajoči se konec vojne in vrnitev domov.

2 komentarja:

  1. z zanimanjem in veseljem prebrala...
    se pa že veselim nadaljevanja
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala,

    nadaljevanje bo, kot se je nadaljevalo življenje.

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši