V Gorici se je rodil deček

Gorica, slika/internet


V Gorici se je rodil deček
Pisalo se je leto 1913. Gorico, lepo mesto na jugu avstroogrske monarhije, je oklepal novembrski mraz. Redki ljudje, ki so bili tiste noči na prostem, so se stiskali v svoja pogosto prelahka oblačila. Giovanin je hitel po eni izmed ulic, bilo mu je mraz, najhujši pa je bil strah, bal se je za ženo Marjuto, ki je rojevala v njunem revnem, slabo ogrevanem stanovanju. Namenjen je bil k babici, da bi prišla k porodnici.
Rodilo se je zimsko jutro in v zakotni ulici je prijokal na svet droben dojenček. Njegov jok je bil glasen in zdrav, staršema je prinašal upanje, da bo deček živel. Oče je želel Andreja, saj se je rodil na dan sv. Andreja. Materina želja je bila, naj nosi otrok očetovo ime, tako je bil krščen za Ivana. Klicali so ga Ninčko, ker je bil njegov oče Furlan in je v soseski živelo veliko Furlanov.
V družini so imeli še dva otroka, dveletno Fani in desetletnega Tončeta, ki je bil otrok iz materinega prvega zakona. Mati je bila mlada vdova, jetika ji je vzela moža in mlajšega sinčka. Za žensko z majhnim otrokom je bilo v tistih časih življenje zelo težko, zato je z veseljem sprejela snubitev dobrega, delovnega in poštenega furlanskega čevljarja.
Ninčko je bil dobrovoljček, usta so mu vedno lezla v nasmeh, bil je dobrega zdravja, žal mu sojenice niso namenile lahkega življenja. Že v času njegovega rojstva je v zraku visela temna slutnja, slutnja o grozeči katastrofi hitro bližajoče se vojne. V Sarajevu sta bila ubita nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova žena. To je bila iskra, ki je prižgala že dolgo prisoten sod smodnika, prišlo je do strašne eksplozije, vojne svetovnih razsežnosti. Sledili so prvi vpoklici in potem prva obvestila o padlih, vse več mladih žensk se je odelo v črnino in vse več je bilo od joka pordelih oči.
Tudi Giovanin je bil vpoklican, na Marjutina ramena je padla vsa teža skrbi za njune tri otroke. Medtem ko je prala in pospravljala pri bogatih družinah, je na mala dva pazil Tonče. Otroci so večino časa preživeli na dvorišču v družbi vrstnikov, ki so bili vseh treh tu živečih narodnosti, veliko jih je bilo tudi iz mešanih zakonov. Mali je bil klepetav otrok, govoril je v mešanici vseh treh jezikov, slovenščine, italijanščine in furlanščine. Če si malčka hotel razumeti, si moral poznati vse tri jezike.
Nesrečam ni hotelo biti konca, z juga je prihajala nova, za meščane Gorice še strašnejša preizkušnja. Italija se je priključila silam Antante, ob tem se je odprla Soška fronta. Šla je od Rombona do Tržaškega zaliva in Gorica je bila prav na njeni črti.