petek, 28. junij 2013

Selitev v temačno sobico

Gorica/slika/internet
Giovanin je odprl težka lesena vrata, vstopili so na majhno kvadratno dvorišče. Tla so bila tlakovana s kamnitimi ploščami, obdajali so ga visoki zidovi, kar je ustvarjalo občutek temačnosti in utesnjenosti. Na desni so bile strme stopnice. Oče se je začel vzpenjati po njih, stopal je proti drugemu nadstropju, družina mu je molče sledila. V drugem nadstropju so po ozkem ganku stopili do drugih vrat. Bila so zaklenjena, očka jih je z velikim ključem, ki ga je ves čas nosil v roki, odklenil. Vstopili so, Ninčko je bil v hipu razočaran, nič bolje se ni godilo ostalim. Znašli so se v temni, ne preveč prostorni sobi, okno je bilo samo eno, zelo majhno, tik nad zidanim štedilnikom. Soba je bila njihovo stanovanje, bila je kuhinja, jedilnica in spalnica za pet člansko družino. Ker je bil oče čevljar, je bila to tudi njegova delavnica.
Prostor so za silo uredili in skušali čim lepše zaživeti. Starejša otroka sta že naslednje jutro odšla v šolo, mama pa delat po hišah, mali je ostajal z očetom, ki je čevljaril doma. Včasih je deček odšel ven na stopnice ali dvorišče, tam se je družil z otroki iz hiše, iskali so načine, kako bi se igrali, zabavali, si krajšali čas v tem neprijetnem okolju. Z očetom sta se veliko pogovarjala, se po mesecih očetove odsotnosti ponovno spoznavala. Ljudje, ki so prinašali čevlje, so veliko govorili o političnih razmerah, otrok je tiho sedel in poslušal njihove pogovore.
Poslušal je, kako je razpadla stara monarhija, na njenem ozemlju so nastajale nove države. Govorili so o generalu Maistru, ki je razglasil mobilizacijo in kljub nasprotovanju politikov branil severno mejo. Veliko so ljudje govorili o kraljevini SHS. Pridružili so se ji tudi Slovenci. Žal pa Primorci niso imeli nobene izbire, ostali so pod Italijo. Primorska je bila nagrada Kraljevini Italiji za sodelovanje v vojni na strani Antante. To ji je obljubljal že londonski pakt iz leta 1915, dokončna potrditev pa je prišla z rapalsko pogodbo leta 1920. Ljudje niso imeli dobrih občutkov, nekateri njihovi sosedje, ki so bili italijanske narodnosti, so dvigali glave, postajali prevzetni, več vredni, saj so bili iz privilegiranega naroda.
Popoldne so bili vsi doma, v sobi je bilo zelo tesno, vendar prijetno domače.
Potem so bili tu še večeri, ki so bili neprijetni zaradi dogajanja v sosednjem stanovanju. Mož, vojni invalid, je prihajal domov pijan, potem pa se je znašal nad ženo in otroki. Večer za večerom so sosedje poslušali kričanje, razbijanje in jok nesrečnih otrok. Zjutraj so prišli soseda in njeni trije otroci iz stanovanja tihi, žalostni, polni modric in predvsem zelo prestrašeni. To se je ponavljalo dan za dnem. Ljudem so se smilili, vendar se niso vmešavali. Bili so tiho, če se je le dalo, so se srečanju z družino na daleč izogibali.
Po vseh teh tegobah je prišla še bolezen, španska gripa, ki je na veliko morila. Pomenila je strah in trepet za reveže, ni prizanašala niti bogatim. Vendar je Ninčkovi družini prizanesla, kdo bi vedel, zakaj. Morda so bili manj podhranjeni. V mesecih begunstva so imeli zares veliko sreče.
Nekega dne je prišel na obisk kmečko oblečen človek, prinesel je novico, da je umrl Marjutin oče, bogat kmet iz bližnje vasi. Hčer je pognal od hiše, ko se je odločila za ljubezen do revnega fanta.

4 komentarji:

  1. hja...
    tako je bilo življenje takrat...
    dandanes pa mi ob vsem kar imamo pa jamramo
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. ja, prav imaš :)
    Postali smo razvajeni,
    po drugi strani je prav,
    da je bolje.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. za bolje je res bolje...
    samo - nezadovoljstva pa se mi zdi, da je občutno več
    če ne že celo - preveč
    lp v lepo noč

    OdgovoriIzbriši
  4. seveda,
    a kaj hočemo
    ljudje nismo zadovoljni z malim :)
    Morda je celo prav tako :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši