sreda, 26. junij 2013

Povratek v Gorico

Porušen Šempeter - slika internet
V Gorico so prispeli, ko se je že večerilo. Sivino starih stavb je še poudarjala megla, iz katere je rahlo pršilo. Ninčko je z odporom opazoval velike stavbe, ki so se stiskale tesno skupaj in utesnjevale sive ceste, ki so vodile med njimi. Po prostranosti mozirske kmetije mu staro mesto ni niti malo ugajalo. Tišino je zmotilo vprašanje, ki ga je postavila vedno molčeča Fani:
»Mama, je še daleč do našega kvartirja?«
»Ne, že v sosednji ulici je.«
Ko so stopili v ulico, kjer je bil njihov dom, je mami zastal korak, na njenem obrazu se je zrcalil strah, tudi Tončetu se je zmračil pogled.
»Mama, je bil naš kvartir v tisti porušeni hiši?« se je ponovno oglasila deklica.
»Ja, otrok,« ji je s stisnjenim glasom odgovorila Marjuta.
Pred njimi je stal kup ruševin, njihovega stanovanja ni bilo več. Kje naj si odpočijejo, si najdejo zaščito pred dežjem?
»Kaj bomo zdaj?« je vprašal najstarejši.
»Šli bomo na Rafut, mogoče sta se nono in nona že vrnila.«
Noč se je počasi bližala, vlaga se jim je zažirala v utrujena telesa, v srcih so se porajali dvomi. Kaj naj storijo, če se stari starši še niso vrnili?
Prihajali so v predmestje, tu je bilo dečku veliko bolj všeč, hiše so bile manjše, obdajali so jih vrtovi. Namenili so se v majhno hiško, ki je samevala sredi zanemarjenega vrta. Takoj so ugotovili, da so se stanovalci že vrnili.
Stari starši so jih bili veseli, čeprav niso imeli veliko prostora, saj so se v majhni hišici stiskali nona in nono, stric s število družino in še en stric, ki ni bil poročen. Tudi hrane je bilo zelo malo. Po skromni večerji so se spravili k počitku. Mali je spal stisnjen med kopico bratrancev in sestričen, ki jih ni poznal, a to ga ni motilo. Zjutraj se je zbudil spočit, na njegovem obrazu je igral vesel nasmeh, v očeh se mu je iskrilo veselje do življenja. Po skromnem zajtrku sta Marjuta in Tonče odšla v mesto, mala dva sta ostala doma skupaj z ostalimi otroki. Veselo so se igrali, se ob tem spoznavali in si postajali vedno bolj všeč. Njihovi želodčki so bili prazni, a to jim ni vzelo veselja do igre. To so bili srečni trenutki razigranega otroštva.
Naslednji teden je na vrata male hiške potrkal prijazen prišlek, nona je zajokala in moža stisnila v objem. Potem je poklicala Ninčka in Fanico, s tresočim glasom jima je rekla:
»Pridita, otroka, vajin očka se je vrnil iz vojske!«
Mož ju je vzel v naročje, po licih so mu pritekle solze sreče. Deček ga je začudeno gledal, bil je še premajhen, ko so očka vpoklicali, zato ga ni poznal, Fani je pozneje večkrat rekla, da ga je spoznala, vendar ji tega ni verjel. Oče ju je postavil na tla in ju vprašal po mami in Tončetu.
»V mesto sta šla iskat delo,« mu je hitel pripovedovati klepetavi deček.
V tem trenutku mu je oče postal veliki vzornik in to ostal za vedno. Prav tisto prvo srečanje ob vrnitvi je v otroku sprožil veliko ljubezen, ki je v njem živela vse življenje.
Že naslednji dan so sosedje začeli prinašati čevlje v popravilo, tako je Giovanin lahko nekaj zaslužil. Najbolj je bil vesel plačila v hrani, saj jo je močno primanjkovalo. Druga velika skrb je bila najti primerno stanovanje. Tukaj ni bilo dovolj prostora, stanovanj pa v poškodovanem mestu skorajda ni bilo. Očetu se je nekega dne nasmehnila sreča, našel je sobico z vhodom z ganka in skupnim straniščem. Vesel se je vrnil iz mesta in družini sporočil, da se bodo vselili v svoj dom.

2 komentarja:

  1. ja, ko meni zmanjka besed...
    hvala tudi za ta zapis
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Tetka :)

    Zato jih imam jaz v teh zapisih veliko ;)
    besed namreč ;)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši