Telegram

Ves sključen je sedel na leseni klopci v senci mogočnega hrasta in gledal za avtom, ki se je po razdrapanem kolovozu počasi oddaljeval proti prvim strnjenim hišam bližnje vasi.
Drži se, tata, mi je rekla, preden je sedla za volan. Najina hči. Pridno dekle, ta naša Vida. Ja, punca ve, kaj se spodobi. Ni samo to, rada me ima. Ko je bila majhna, mi je bila vedno za petami. Tata to in tata ono. Ne, ni več dekle, ženska je, mati, pa najde čas zame. Bog ji povrni.
Ni slišal šumenja vetra, tudi potoka, ki je žuborel nekaj metrov stran, ne. Le prepirljivi vrabci so dovolj glasno zganjali svoj živ, žav.
„Moral bom k zdravniku po slušni aparat,“ ga je preblisnila misel in skoraj v trenutku zvodenela, prelila se je spet v veliko skrb zanjo, ki jo je imel tako rad.
Ma, saj ni važno. Prav nič ni važno. Samo da ozdraviš, Fani. Kap da te je, mi pravijo. Ležiš vsa nebogljena tam v bolnici, nič ne govoriš, jesti ti dajejo z iglo v žilo.
Takrat, ko sem te spoznal na Sveti gori, si bila tako lepa. Mlada. Na romanje sem šel, da se zahvalim Materi Božji. Pomagala mi je, da sem lahko prišel domov. Izstradan in gol čez morje iz Amerike. Ti si prišla s sestro, veliko mlajša je bila od tebe, še skoraj otrok. Ja, lepa si bila, visoka, debelo kito iz svetlih las si imela ovito okrog glave tik nad senci. Prijazno si mi odgovorila na pozdrav in me povabila, naj prisedem k vama na klopco. Povprašala si me o tem in onem in se mi nežno smehljala.
Prižgal si je pipo in krepko potegnil. Dim je globoko v pljučih izzval kašelj. Z tresočo roko je izvlekel velik robec in si ga potisnil pred usta. Dolgo je kašljal, potem se je ves zasopel vzravnal in pogledal čez koruzna polja, ki so valovila v vetru. Stal je tako, da je tam zadaj bolj slutil kot videl prve hiše njene vasi. Sem se je priženil, takrat davno, zadnjo predpustno nedeljo, le nekaj mesecev po tistem, ko sta se spoznala.
Dobro je tako, dokler kašljam, sem živ. Zate, draga moja, se bojim. Prav tako, kot sem se bal v tistih urah brez konca, ko si rojevala. Strah me je bilo in čutil sem se krivega. Po dveh dneh neznosnih muk se ti je posrečilo. Na svet je privekala Vida. Ne, ni privekala, babica mi je rekla, da je samo slabotno zajokala. Mislili smo, da ne preživita. Šel sem po župnika. Malo je krstil, tebe je dal v sveto olje. Nisi se dala. Ozdravela si. Zdravnik v Gorici nama je zabičal, da ne smeva več imeti otrok. Ločila sva postelji, spala sva vsak v svojem kotu prevelike kamre. Nisi dolgo vzdržala. Želela si, da ju ponovno pomakneva skupaj. Bilo nama je lepo v tistih strasti polnih nočeh. Strah me je bilo, da te izgubim. Kadar sem ti zaupal svoje bojazni, si le zamahnila z roko. Velikokrat si se mi smejala in mi nagajivo mežikala. Bog je bil na najini strani, nisi več zanosila.
Postajalo mu je vse topleje, odpel si je zgornji gumb na srajci in zavihal rokave. Pomislil je, le zakaj sosedov pes tako laja, in z vajeno kretnjo ponesel pipo med ustnice.
Kaj bi brez tebe? Bila si močna. Vedno si zmogla.
Vido sva razvajala, oboževala sva svojega edinega otroka. Zdaj trpi. Ne morem ji pomagati. Ti še manj. Nemčija ji je raztrgala družino. Ja, tujina, ta ne boža. Še se spomnim, kako je bilo v Ameriki. Večkrat sem bil lačen kot sit. Pehal sem se za tistih nekaj dolarjev. Ni jih bilo dovolj niti za fit. Za tisto vlažno luknjo, v kleti, brez dnevne svetlobe. Imel sem srečo. Plačali so mi vapor. Lahko sem se vrnil. V vasi so se mi posmehovali, faliran Amerikanec so me klicali. Klepetulje so me opravljale, ko se je razvedelo, da se imava rada, da se mečem za kmetijo. Ti da si najstarejša hči. Ostala boš doma. Ta mala bo študirala. Tako se je govorilo. Imel bi te rad, tudi če bi bila zadnja dekla.
Zdaj pa ta kap. Ležiš skoraj mrtva, nič ne slišiš, tudi govoriš ne. Tvoje roke so ledene. Vida me tolaži. Pravi, da ti zdravniki lahko pomagajo. Ne vem. Verjamem ji, ker te nočem izgubiti. Hči ti je podobna, tako lepa ženska je. Ima kratke lase. Kite niso več moderne. Ti si si jih spletala. Tudi oči ima tvoje, blage, kot dva modra studenca. Prsi. Oh, kako rad sem imel tvoje. Dva majhna, čvrsta grička z napetimi bradavičkami, ki jim je tako godilo moje božanje. Brez besed si mi znala pokazati, kako si me želiš.
Ne čudim se Vidi, da je tako živčna. Brez moškega. Sama. Z goro skrbi. Služba, otroka, jaz, vsi le jemljemo, daje ji ne nihče.
Julijsko soparo je presekal vsiljiv glas mopeda, ki se je hitro bližal od vasi. Starec se je počasi dvignil in stopil proti mostu. Z dvignjeno roko si je zasenčil oči. Ob njem se je ustavil pismonoša.
„Dober dan, nunc. Telegram imam za vas. Podpisati mi morate.“
Spet si naredila po svoje, ja, svojeglava si vedno bila. Odšla si. Tudi prav. Kmalu pridem za tabo. O, Fani, moja Fani.
.


nunc – starejši moški
fit – najemnina
vapor – parnik