sreda, 2. januar 2013

Niz korald

Megla plete pajčevinast klobuk. Siv je s pridihom brezupnosti.
Vračaš se. Pod pelerino neodločnosti ti razmočen asfalt šteje korake.
S pogledom se iščeš globoko spodaj, tam kjer se začnejo korenine.
Tiho odvijaš klobec. Zreš v zabrisane prizore. Slike. Želje uokvirjaš v grenek nasmeh.
Nežno kot gladka svila ti čez ustnice zdrsne: Oprosti!
Dan postaja čist. Preprost.

4 komentarji:

  1. ja, tudi to je ena izmed štirih besed, ki odpirajo vsa vrata sveta:
    prosim, hvala, izvoli, oprosti
    no, jaz pa kaj takega verjetno ne bom dočakala...
    sem že nehala verjeti v to
    lep zdaj že nočni pozdrav
    tetka

    OdgovoriIzbriši
  2. Oj, Tetka :)

    Oprosti, da tako pozno odgovarjam :)
    in hvala za napisano :)

    Ni za obupati, morda pa pride tudi do tega,
    saj veš tisto, upanje umre zadnje :)
    in prav je tako :)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Dan postane čist, ko zdrsne beseda "oprosti" iz ust ...
    Fotka je tudi krasna!

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je, Ana :)

    Tik pred sončnim zahodom sem fotkala :)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši