nedelja, 12. avgust 2012

Ljubica, ti nisi taka kot ona

„Samo da nisi prazna, ljubica. Ti me znaš zadovoljiti, vedno znova, popolnoma zadovoljiti. Le nikar se prehitro ne izprazni. Prazna si pravo prekletstvo. Prazna si taka kot ona – hladna in votla. Mrha frdamana ...“
Mimoidoči se muzajo. Posmehljivi pogledi se lepijo na zanemarjenega pijančka, ki se na klopci v parku pogovarja z napol prazno steklenico. On ničesar ne opazi, niso mu mar pogledi. Vse, kar hoče, potrebuje, si želi, je v steklenici. Z opojno tekočino si izpira kepo, ki se mu že dolgo razrašča v grlu.
„Reci, si želiš vedeti, kako sva se s kačo spoznala ... Bilo je pri tisti goski, Aniti, na njeni domači zabavi. Kaj vem, kaj smo takrat praznovali, morda je imela rojstni dan.
Vesna je prišla pozno. Zelo dobro se spomnim. Ona in njena prijateljica, tisto na kratko postriženo, drobno, kaj drobno, kot trska izsušeno bitje. Potem si zamisli Vesno, ki je bila njeno pravo nasprotje. Sočne ustnice, črna griva … Joški so ji silili iz preglobokega dekolteja. Rit pod nekaj centimetrov dolgim črnim mini krilom … da bi mi skoraj oči ven padle. Seks bomba, ti rečem.
Tiste noči skoraj nisva govorila. Medtem ko sem kot bebček stal v najbolj oddaljenem kotu, se je okrog nje vrtelo več frajerjev.
Ampak hudič je hotel, da sva se ponovno srečala že čez dva ali tri dni. Bilo je v knjižnici. Pozdravil sem jo. Najprej me je začudeno pogledala, potem se je zasmejala:
'Aja, saj res, zdaj se spomnim, bil si na žuru pri Aniti, a ne?'
V zadregi sem pokimal.
'No, in, kako, ti je bilo fajn? Anita zna, njena praznovanja so vedno in.'
Nerodno sem se izmotaval:
'Ja, ja, bilo, še kar.'
'Sama sem se blazno zabavala. Prehitro je minilo.'
V roke je vzela drobno knjigo s kričečimi platnicami.
'Končno! … Že dolgo jo iščem, kriminalka enega najboljših avtorjev.'
Preden sva se razšla, mi je na roko napisala svojo telefonsko številko. Ta mi je v naslednjih dneh povzročila peklenske skomine. Vedno znova sem v roke jemal slušalko, vtipkal številko in odložil, še preden sem pritisnil tipko kliči. Prišel je petek. Povabljen sem bil na koncert neznanega, pravkar ustanovljenega jazz benda.
'Zdaj ali nikoli,' sem pomislil, zbral pogum in jo poklical.
'Kako lepo, sem se že bala, da ti nisem niti malo všeč, da si me kar skenslal,' je žgolela na drugi strani.“
Za trenutek je obmolknil, kot bi zbiral pogum za nadaljevanje samogovora. Odvil je zamašek in krepko potegnil iz steklenice. Z rokavom si je obrisal usta, na hitro pogledal naokrog in nadaljeval:
„Vidiš, ljubica, tako se je začelo. Jaz bedak sem plesal po njenem taktu. Štor. Sprejel sem ponudbo, da se vselim v njeno stanovanje. Privoščila si ga je lahko na očetove stroške, njen stari je bil direktor velikega izvozno-uvoznega podjetja. Posli so cveteli in denarja je imel kot peska.
Nekateri prijatelji so me pomilovali, češ, zaljubljen, da mu ni pomoči. Drugi so mi bili nevoščljivi. Tisti, ki so Vesno poznali, so se mi posmehovali.
Zalomilo se je že po nekaj mesecih. Želel sem si družino. Otroka. Ona je sanjala o karieri. Če sem besedo napeljal na najino prihodnost, se je začela prepirati. Očitala mi je, da ji ne morem omogočiti takega življenja, kot si ga želi in ga tudi zasluži. Vsakemu pogovoru so sledili dnevi kujanja in njen zakrknjeni molk.
V družbi je kazala povsem drugačen obraz. Razigrano je klepetala in se prešerno smejala. Po nekaj kozarčkih, ki se jih ni branila, se je začela odkrito spogledovati. Od besa sem stiskal zobe in skušal kazati miren obraz.
Vesna je ostajala dolgo v noč na sestankih, jaz sem službeno potoval.
Telegram, da mi je umrla mama, me je dohitel v Parizu. Sedel sem na prvo letalo. Pogrešal sem besedo tolažbe. Verjel sem, da mi jo lahko reče le moja draga.
Doma sem jo zasačil s svojim najboljšim prijateljem. Golo. Z nogami na njegovih ramenih. Nabadal jo je v najini postelji. V najini!
On me je prvi zagledal in jo jadrno popihal. V prepiru, ki je sledil, sem, prizadet od boleče izgube, ne, ne, ne bom se izgovarjal, predvsem zaradi ranjenega ponosa sem jo mahnil.
Na pogreb je ni bilo.
Zvečer sem ostal pred zaklenjenimi vrati. Imela je več kot dovolj časa, da je dala zamenjati ključavnico.
Naslednjega dne me je poklical na pogovor tast, moj direktor. Sovražno me je pogledal in mi svetoval, naj si poiščem novo službo.“
Spet je odvil zamašek in naredil dva dolga požirka. Narahlo je odkimal in se s tresočim glasom začel prepričevati:
„Dobro je, dobro, prav je tako, ni mi hudega. Kurba. Naj se goni, ničvrednica, kaj me briga. Tako povaljano babo si lahko najdem na vsakem vogalu. Pa nočem. Kaj mi sploh manjka? Zdaj imam tebe, samo tebe, zato se ne izprazni prehitro.“

20 komentarjev:

  1. Hvala, Vrtnica,
    vesela sem komentarja tu, dva sta bila na ednevniku.
    Nekaj všečkov, pa na facebooku.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  2. Žalostna zgodba ... super napisana.

    Pozdravček

    Kala

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala, Janja:)

    V pomoč so mi bila mnenja nekaj prijateljic/prijateljev, od katerih imam e- naslove.

    OdgovoriIzbriši
  4. Samo, da se prehitro ne isprazni(š).

    OdgovoriIzbriši
  5. Lepo, Možakar,

    vsela sem komentarja in dobrih želja;)))
    Obenem mislim, da veš, da ne viham nosu nad komentarji (ti me navadno fanj nasmeješ) zato sem radovedna kaj je pisalo. Seveda nisi dožan "povedati" dopisati:)

    Hvala!

    lp, Lea :)))

    OdgovoriIzbriši
  6. haha, Možakar, en e je zbežal;))) pomagaj mi ga ujeti;)))

    OdgovoriIzbriši
  7. Ob besedi kariera mi vedno potegne na korjero -
    kot smo obmejci rekli avtobusu . . .
    Fant bi družino, ona pa cel avtobus obdelovalcev.
    Zemlja sprejme seme, da bi (ob)rodila,
    tale boginja pomladi pa bi živela v zdetju,
    koliki jo imajo radi . . .

    OdgovoriIzbriši
  8. He he, Lea, tole zgoraj je pa Turdusovo!
    Jaz sem brala in šla stran, no, pa da "knjiga" ne čaka, se je lotil branja on! :-))

    Tole zgodbo sem jaz že brala, kaj! Ampak ne na blogu - ali pa? Enostavno znana mi je!
    Lea, imaš dar pisanja, res!
    Zgodba je pa žalostna, tudi take prinaša življenje.

    papa

    OdgovoriIzbriši
  9. Turdus,
    hvala za branje, še bolj hvala za kuriru;)))
    Mi bi tako rekli, drugače, pa se strinjam s tabo.

    lp,

    in še kdaj pridi naokoli (mislim, da imam še par zgodbic, poiskat bi jih morala. Moj računalnik nima kazala;))))

    Lea

    OdgovoriIzbriši
  10. Ana,

    mislim, da si jo res, le nekoliko drugačno (z možem, ki je bil še veliko bolj nežen).
    Takrat sem jo poslala, kar nekaj prijateljem in prosila, da mi napišete, kako naj bi se mož obnašal.
    Popravila sem jo v smer, ki sta mi jo nakazali Marjana in študentka Anja iz N.Gorice. To, pa zato, ker sta imeli obe popolnoma enak pogled.
    Zelo vredu nasvet mi je dal Bin, a ga nisem bila sposobna realizirati.

    Torej zdaj veš, od kje zgodbo poznaš ... z meila:)

    Hvala!

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  11. Lea, nekoliko bolj žmohtna je vsebina tiste steklenice, kot je bila v začetku. :)
    Moje mnenje o njegovih (pijančkovih) "notranjih stvareh" pa že poznaš.
    Lepo!

    OdgovoriIzbriši
  12. Oj, Bin,

    hvala!

    Hja, če bi se znala uživeti v tvoj pogled, bi nastala briljantna zgodba :).
    Kljub temu sem (pijančka), vsaj upam, opisala dovolj pozitivno, pokazala na krivca, ki ga je ranil in ga pripeljal v na klopco v mestni park, mu vsilil edino uteho :(

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  13. Pa bom vseeno odgovoril, hehe. Toliko sem pleteničil tu okoli, da sem isti komentar prilepil dvakrat. Ker se mi to ni zdelo ne vem kako kulsko, sem ga izbrisal, a s tem naredil še večjo štalo, če ne celo hlev.

    OdgovoriIzbriši
  14. Oj, Možakar,

    nič hudega, a si me naredil radovedno, saj veš babe;))))

    Hm, saj morda se da izbrisati, tako da se ne vidi, a ne znam;))) Naj bo tako, ni štala, tudi radovedna nisem več:)))

    Bodi lepo in še kaj pridi mimo:)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  15. še ena izmed... uf kolko zgodb Življenja
    No, meni se pa vseeno zdi, da le noben ni vreden, da bi si jaz zaradi njega s pijačo uničila pa svoje življenje
    saj potem tisti, ki je bil dejansko vzrok za to, lahko samo še bolj utemeljuje svoje početje
    se pa spomnim leta nazaj, ko sem nekje prebrala:
    pijem, da ga pozabim...
    potem pa ga vidim dvojno
    torej...
    res nič koristi od tega
    lp
    tetka

    OdgovoriIzbriši
  16. Ja, Tetka,
    koristi od takega početja res ni. V bistvu tako obnašanje ni za nikogar dobro, še najmanj za tistega, ki v to "pade". Seveda je le zgodba, z njo sem skušla obelodaniti, zakaj je nek človek pristal s steklenico v mestnem parku. Namenoma sem ga poskusila prikazati kot nič krivo žrtev.
    Mi, pa je ena izmed vprašanih napisala: " Če mene vprašaš, tako zgubo bi s steklenico po glavi, da bi ga spravila k pameti.;)))"
    Kot sem že zgoraj napisala sem ubogala dva skoraj povsem enaka nasveta Marjane/Kloti in Anje/mlade študentke.

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  17. hja, veš... se nekako ne morem ravno strinjati, da bi človek v to lahko kar tako "padel"... in pijanec kot nič kriva žrtev... hm...
    saj je ja bil najprej trezen, šele pozneje se je sam zavestno odločil poprijeti za steklenico (pačetudi so mu pri tem kakšni "kolegi" pomagali)
    mi je prav žal... ampak za pijance nisem nikoli imela sočutja
    saj se vsaka kriza z dodatkom alkohola itak samo še stopnjuje
    no, zgodba pa je itak čisto življenjska in žal vse prevečkrat videna
    lp tetka

    OdgovoriIzbriši
  18. Kaj pa vem, tetka,
    če je človek šibkega karakterja mu kaj podobnega hitro rata:(
    Drugače, pa se strinjam, da flaša nič ne pomaga.

    V bistvu je to le zgodba, izmišljena, čeprav bi se lahko našlo koga podobnega.

    Malo za hec, če bi pisala kriminalke, bi ga prikazala kot morilca;)))

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši