ponedeljek, 20. februar 2012

Lucija



Že ob prvem svitu jo je prebudilo ptičje petje. Rado je spal. Ležal je na boku in jo nežno objemal. Zadovoljno se je pretegnila. Prijala ji je mehka toplota sveže opranih rjuh. Globoko je vzdihnila in se nasmehnila dnevu, ki je prihajal.
Niti dve leti ni od takrat. Prebujala se je sama v mrzli, veliko preširoki postelji. Jokala je in tavala po kuhinji. Brezvoljni, kot je bila, se ni ljubilo kuhati, tudi teka ni imela. Pripravljala si je samo belo kavo. Postopala je po hiši. Stopila na vrt. Brez potrebe nekaj brkljala okoli hiše. Včasih je ogovorila psa.
Konci tedna so bili prava mora.
Ob sobotah je prihajala Mara, prijazna in ustrežljiva hči pokojnega moža. Ni je marala. Odbijala jo je njena posladkanost. Ob koncu vsakega obiska je z nasmehom na ustnicah pripomnila:
„Ti, Lucija, sama v tej preveliki hiši, naša Iris se z družino stiska v tisti enosobni luknji. In vsak mesec mora za najemnino odšteti celo premoženje.“
V nedeljo je prišla njena Ana. Postorila je to in ono, zraven pa godrnjala:
„Tako ne bo šlo. Svojega dela imam čez glavo. Vsak teden ne morem hoditi k tebi, ki nisi sposobna poskrbeti zase.
Nič ji ni odgovorila. Njena bolečina je prerasla v odpor do lastnega otroka.
Vsak večer je hodila na pokopališče. Ob Ivanovem grobu je šepetaje zmolila molitev ali dve za blagor njegove duše.
„Kako si mogel? Kar odšel si, mene pa pustil samo, vsem v napoto,“ mu je poočitala.
Tiste majske nedelje sta prišli ženski skupaj. Ana ji je brez ovinkarjenja povedala:
„Šla boš v dom. Razliko v ceni ti bo plačevala Iris. V zameno bo lahko stanovala v hiši.“
Za trenutek je nemo obstala, potem je ubogljivo prikimala. V naslednjih dneh si je pripravila tistih nekaj stvari, ki jih je lahko vzela s seboj.
Prve dni je preždela v sobi. Veliko je jokala. Počasi se je privajala. Včasih, ko je pogledala skozi okno, se ji je nasmehnilo sonce. To so bili trenutki, ko so ji zažarele oči. Posebno prijetno ji je bilo poslušanje petja ptic iz bližnjega gozdička.
Rado je prišel julija. Že prvi dan jo je pri kosilu vprašal, ali lahko prisede. Bil je zgovoren. Načenjal je vedno nove teme, tako da pogovor ni zastal.
Naslednji dan jo je povabil v mesto. Skupaj sta si ogledovala izložbe, klepetala in posedela na klopci v senci mogočnih platan. Nazadnje sta pred majhnim lokalom popila kavici.
Njuna potepanja so postala navada.
»Le kaj ju je prijelo na stara leta?“ so njuni otroci zmajevali z glavami in se prizanesljivo nasmihali. Onadva pa sta vedela, da sta si namenjena.

11 komentarjev:

  1. Ojla Lea, po dolgem času sem te spet obiskala. Ja, ja saj vem, ampak...
    Veš, prav te dni imamo pri nas v širšio družini podobno zgodbo - no bolj začetek zgodbe...Upam, da se bo tudi za njo srečno končala.
    Lep pozdrav Marjana

    OdgovoriIzbriši
  2. Oj, Marjana,

    vesela sem te. Tudi sama nisem bila že dolgo tu, mi je bilo tako pusto :(. Danes me je veselo presenetil Možakar s svojim komentarjem in mi dal zagona.

    Upam, da se vaša zgodba tako, srečno konča :).

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Evo še moj komentar; lepa pripoved :)
    Zakaj pa ne, tudi na stara leta si lahko naklonjen nekomu.
    Ujeti v svoje obroče, je težko razumeti da ljubezen in sreča nimata časovnih omejitev, ne poznata veroizpovedi, barva kože ni ovira.

    Imej se max, kmalu se bereva ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. hja, ti otroci... ki pa tudi niso vedno to kar si bi človek od njih želel...
    Kako lep zaključek Življenja... ko leta res niso ovira za ljubezen...
    lepo te je spet brati, ti "zaspanka", ti...
    ;-)
    lp

    OdgovoriIzbriši
  5. Oj, Vrtnica, kako lepo te je srečati tu na blogu.

    Ja, tabuji in vendar si tudi starejši želijo/želimo bližine:)

    Lepe želje tudi tebi:)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  6. Tetka, hvala za dotik:)

    Se trinjam s tem, kar si napisala. Zakaj bi star človek ne smel ljubiti. In ta mladi tako mislijo, da vse vejo. Ne vejo niti tega, da bodo nekoč stari;)

    Sinoči sem skušala pri komentirati tebi "taresna", pa mi je napisalo, naj dokažem, da nisem robot. Mi lahko napišeš, kaj moram narediti;)

    Bodi lepo:)

    Lea

    OdgovoriIzbriši
  7. Mogoče pa mi nocoj le uspe oddati komentar?
    Tiste klopce pod mogočnimi platanami poznava Lea. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Zdaj, ko mi je uspelo, bom še tebe naučil Lea. Svojo človečnost boš dokazala s prepisom predlaganega besedila v okence. Da bi besedilo videla pa moraš pomakniti drsnik na desni strani polja za komentar navzdol.
    Veliko sreče!

    OdgovoriIzbriši
  9. Pozdravljen, Bin,

    ja, tiste klopce pod mogočnimi platanami poznava:)

    Hvala za inštrukcijo:) Bom poskusila prepričati stroj, da sem samo človek:)

    Lp, Lea :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Hm, a sedaj bom pa za vse kriv? ;-)
    Vesel sem tvojega zagona, ne ustavljaj se in nadaljuj. Čakamo.

    OdgovoriIzbriši
  11. Hahaha, kriv v dobrem smislu:)

    Bo še kaj, samo sem bolj počasne sorte:)

    Lp, Lea:)

    OdgovoriIzbriši