Drsim skozi zarjo, ki napoveduje nov dan.
Tiho prisluhnem. V sebi preštevam potrditve in pripadnosti, rahlo vtkane v šepet piša.
Plavam nazaj. Zaiskrim v noči predaje. Tonem v prisluhe poigravanj. Sem gorivo za nenasitne plamene, presežene v raziskovanja tja do poslednjega vlakna.
Napolnjena minevam. Postajam globina v globini. Skoraj brez diha, začutim razbremenitev. Odprtost.
Ponovno grem čez rosne začetke.
Ohranjam vlažno lepoto dvojine.
Lepo te je prebirati ;)
OdgovoriIzbrišiLepo, da sva se našli.
OdgovoriIzbriši:)
ups... to o vlažni lepoti dvojine... je pa povedano tak malo dvoumno
OdgovoriIzbrišimi pa je super povšeči
;-)
Hvala Taresna, ja tako, malo se poigravam z besedami.
OdgovoriIzbrišiLp, Lea